ZGODOVINA RUSKE KAPELICE
Ruska kapelica je bila zgrajena v spomin na trpljenje ruskih ujetnikov med prvo svetovno vojno v tisoče kilometrov oddaljeni deželi na južni strani Alp.
Ob italijanski vojni napovedi centralnim silam (Avstro-Ogrski, Nemčiji …) se je prav na zahodni meji med habsburško monarhijo in Italijo, ki je sredi leta 1915 pristopila k silam antante, vnel srdit spopad. Soška fronta, ki je tekla nad bregovi reke Soče, je med leti 1915 in 1917 predstavljala največjo vojaško operacijo, kar jih je v dotedanji zgodovini potekalo na slovenskem ozemlju in eno največjih operacij v gorskem svetu nasploh. V 12 bitkah so centralne sile odbile Italijane in med nekaj 100.000 mrtvimi na obeh straneh je na tem žalostnem mestu za vedno ostalo tudi nekaj 10.000 slovenskih vojakov.
Edina možna pot za preskrbo soške fronte je vodila čez gorski prelaz Vršič (1611 m) in poveljstvo centralnih sil se je zato odločilo za hitro izgradnjo ceste čezenj. V kratki polovici leta, pred nastopom zime v letu 1915, je med 10.000 in 12.000 ruskih ujetnikov gradilo to veličastno in slikovito, vendar hkrati tesnobno pot med mogočnimi vrhovi Julijskih Alp. Hude vojne razmere, pomanjkanje hrane, oblačil, prezebanje v skromnih barakah in številne bolezni, ki jih je prinašala vojna, so redčile vrste ujetnikov, zajetih na vzhodni fronti. Bili so različnih narodnosti: Rusi, Belorusi, Ukrajinci, Gruzijci, povolški Nemci in drugi. Med vojno, ko je morala biti cesta nenehno prehodna za pešačenje vojakov na fronto in prevažanje nujne vojaške in civilne preskrbe, je bilo življenje in delo tod nečloveško in polno trpljenja. Kot da to ne bi bilo dovolj, so se stiskam pridružile še naravne katastrofe. Klub opozorilom graditeljem na nevarnost snežnih plazov, so cesto in naselji severno in južno pod vrhom prelaza postavili na mesta, izpostavljena plazovom. V treh hujših plazovih je izgubilo življenje okoli 250 ruskih ujetnikov. V spomin nanje in opomin drugim so preminulim kameradom leta 1916 pod vršičem zgradili kapelico s čebulastima kupolama. Ni bila samo spomin in opomin, bila je tudi sakralno mesto, kjer so nemočni ujetniki iskali moč za preseganje brezupnih stisk. Vera jim je vlivala upanje za preživetje.
Vojna se je končala, večino ruskih ujetnikov so repartirali, nekateri pa so ostali med Slovenci. Leta 1921 so med Slovence prišli še ruski emigranti iz Wranglove armade in se večinoma zaposlili kot graničarji na rapalski meji, nekateri med njimi pa so postali celo univerzitetni profesorji. Ti Rusi so s kranjskogorskimi rojaki spoštljivo iz leta v leto prihajali in se poklanjali preminulim ob dnevu sv. Vladimirja, ob koncu julija, ko je v gorah najlepše. To tradicijo srečevanj ljudje dobre volje ohranjajo še danes.
Povzeto po: Ruska kapelica pod Vršičem, dr. Zvonka Zupančič Slavec.
O RUSKI KAPELICI
Ruska kapelica je postavljena na kamnitih temeljih in oblikovana kot centralen prostor s stolpičema ob straneh. Prvotno sta bila obložena z lubjem, kasneje s skodlami. Notranjost kapelice je bila skromna, na oltarju je stala ikona Matere božje, ki je kasneje izginila. Oltar je iz narezanih drevesnih okroglic, na njem pa ikonostas s podobami. Tu so še svečniki in kovan lestenec. Po vojni so domačini in okoličani skrbeli za kapelico in jo ogradili. Po rekonstrukciji ceste 1937. leta so našli mnogo grobov umrlih ruskih ujetnikov, posmrtne ostanke so pokopali v kostnici ob kapelici, nad katero so postavili piramido, na njej pa napis Sinovom Rusije.
Les kapelice je sčasoma zelo strohnel, zato je kranjski Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine 1991. leta konzerviral in obnovil dotrajane elemente. V sklopu teh del so obnovili tudi grobove ruskih ujetnikov pri Erjavčevi koči, očistili in obnovili grob neznanega vojaka ob kapelici in postavili informativni pano.
Po desetletju in pol je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije z lastnimi sredstvi in donacijo ruskih sponzorjev na pobudo Veleposlaništva Ruske federacije popolnoma obnovilo kapelico, katere podobo vidimo še danes. Obenem so uredili okolico, označeni so temelji bivalnih barak ujetnikov, izsekan je bil koridor za prezračevanje kapelice, ki je hkrati tudi odkril nov pogled na Julijske Alpe.
Vlada RS je 2006. leta cesto mimo kapelice preimenovala v Rusko cesto.
Leta 2011 je prišlo do skrunitve sakralnega objekta – kraje bakrene obloge in poškodovanja skodel. Za obnovo je skupaj s sponzorji poskrbelo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
SREČEVANJA PRI RUSKI KAPELICI
IN SPOMINSKE SLOVESNOSTI
Kmalu po prvi svetovni vojni je skrb za kapelico prevzel oče ustanovnega člana Društva Slovenija Rusije Saše Slavca. Vse od tedaj se ohranja tradicija srečevanj pri Ruski kapelici, tako v času med obema vojnama (1918 – 1941), ter tudi po drugi svetovni vojni, ko so srečanja izgubila na zamahu, v šestdesetih letih pa znova zaživela.
Z novoustanovljeno državo Slovenijo je leta 1992 vršiški sosed in dolgoletni moralni varuh Ruske kapelice Saša Slavec dal pobudo za oživitev slovensko-ruskih srečanj. Njegova vztrajnost in prizadevnost sta iz leta v leto na Vršič privabljali nove ruske in slovenske obiskovalce z različnih področij javnega življenja in dela. Zasebna pobuda je prerasla v pomembna državna srečanja.
Od l. 1996 Občina Kranjska Gora, Veleposlaništvo Ruske federacije in Društvo Slovenija Rusija zadnji vikend v juliju, na dan sv. Vladimirja, vabijo na Spominsko slovesnost pri Ruski kapelici, ki se je udeleži več kot tisoč ljudi dobre volje in mnogi predstavniki ruskega in slovenskega verskega, kulturnega, političnega, diplomatskega in gospodarskega življenja.