Spoštovani,

danes smo tukaj, da se poklonimo spominu na sovjetske vojake, ki so pred 70 leti izgubili življenja na fronti ob Muri v bojih za osvoboditev Prekmurja. V skupnih grobnicah v Murski Soboti je pokopanih 521 vojakov. Prišli so iz vseh koncev takratne Sovjetske Zveze, zato v spominu Slovencev ostajajo za vedno skupaj – pripadniki ruskega, ukrajinskega in drugih narodov, ki so svoja življenja darovali za svobodo bodočih rodov, za svobodo, ki jo danes živimo.

Točno število padlih rdečearmejcev bo ostalo neznano – takšna je pač statistika vsake vojne – grozljiva v svoji nenatančnosti. Tudi zato je prav, da se ob tej priložnosti spominjamo vseh – znanih in neznanih, domačih in tujih junakov, ki so ostali v teh krajih, za vedno povezani v smrti in večno živi v našem spominu na njihovo skupno herojsko žrtev. Mnogi so svoja življenja končali v Muri, drugi počivajo v prekmurski zemlji.

S tem, da smo danes tukaj, jim govorimo, da niso pozabljeni in da njihova žrtev ni bila zaman. To je simbolno dejanje, s katerim nagovarjamo padle, njihove družine in njihove narode. Hkrati nagovarjamo prihodnost. Ne smemo pozabiti – šlo je za po večini mlade ljudi, ki so za seboj pustili neizrekljivo bolečino in praznino, katerih življenja so ugasnila v začetku aprila 1945, le nekaj tednov pred padcem Berlina. Zmaga, ki so jo pomagali izbojevati, je bila tako blizu, vendar njim ni bilo usojeno, da bi jo doživeli, da bi užili njene sadove.

V imenu Društva Slovenija – Rusija in v svojem osebnem imenu prihajam na ta dan v Mursko Soboto že vrsto let. Počastitev spomina na padle sovjetske vojake je zame osebno, kakor tudi za naše člane, stvar srca in ne politike. Kakor je stvar srca tudi tradicija, ki se je spletla okoli ruske kapelice na Vršiču. V društvu smo prepričani, da je spoštljiv spomin, ki ga skozi več generacij spontano gojijo ljudje, domačini – Murskosobočani – izjemno dragocen. To je spomin, v osnovi katerega je temeljna človečnost, sposobnost vživljanja v občutenja neznanih družin daleč stran, katerih najdražji so ostali za vedno tukaj.

Tako tudi Prekmurje in Slovenija nista le zemljepisni točki, kjer se je odvilo neko poglavje II. svetovne vojne. Obeležje, pred katerim smo danes zbrani, nas opominja, da so ti kraji tudi del mnogo večjega zemljevida trpljenja, bolečine in ponosa vseh narodov, ki so pred 70 leti združeni izbojevali svobodo nad nacifašizmom. Zamislimo se za trenutek, kako velika je bila njihova žrtev, kako neizmeren njihov pogum. Zamislimo se, ali z našimi ravnanji danes prispevamo k svetu, kakršnega so sanjali.

Ustavimo se za trenutek.

Hvala jim. Slava jim.