Gospe Mariji Cvetek se iskreno zahvaljujemo za članek, ki ga je napisala ob 100. obletnici smrti treh ruskih vojakov, ki so pokopani v Ukancu blizu Bohinjskega jezera. Članek bo izšel v Bohinjskih novicah in kasneje tudi v reviji SLO – kraji, časi in ljudje, mi pa ga na naši spletni strani objavljamo že sedaj.

Med 1. svetovno vojno je bilo v Bohinju veliko ruskih ujetnikov in večinoma so morali opravljati najbolj težaška dela. Avstro-ogrski stražarji so zelo grdo ravnali z njimi in za vsak najmanjši prekršek so jih strogo kaznovali. Bili so slabo oblečeni in prestradani, zato ni čudno, da je marsikdo izmed njih poskušal pobegniti. Našim vojnim ujetnikom se je v Rusiji godilo mnogo bolje.

V Bohinjskih novicah smo že brali o grobu dveh ruskih ujetnikov pri Sedmerih jezerih. Nesrečna ruska ubežnika so ujeli avstrijski žandarji in ju ustrelili. Še prej pa sta si morala sama izkopati grob. Gorski reševalec Marko Matajurc iz Posočja je obnovil spomenik na njunem grobu in se s tem dejanjem poklonil vsem žrtvam nesmiselnih vojn.

Tudi v Ukancu je leta 2012 Egon Kozina obnovil grob trem ruskim ubežnikom, ki so jih ustrelili blizu jezera. Prav letos  je 16. aprila minilo sto let od njihove nesrečne smrti. Oba grobova ruskih vojakov je obiskal vojaški ataše ruskega veleposlaništva v Sloveniji.

Tomaž Budkovič je g. Egonu posredoval fotografijo groba iz l. 1921. V stari Jugoslaviji so takrat popisali in fotografirali vse grobove iz 1. svetovne vojne, ki so jih našli na svojem ozemlju. Kot pravi g. Kozina, so takrat domačini po spominu naredili in postavili na grob tudi ruski pravoslavni križ, ki pa ni imel treh prečk in tudi druga prečka je bila daljša od zgornje. Ta križ je bil bolj podoben lorenskemu križu ali pa tistemu, ki je bil že od začetka prejšnjega stoletja simbol svetovnega boja proti tuberkulozi. Kakorkoli že, pomembno je njihovo pristno sočutje do ubogih vojakov. Neka Rusinja, ki živi v Ljubljani, je g. Egonu razložila, da tretja poševna prečka kaže smer »navzgor« in pomeni pot »iz pekla življenja v radost nebes«. Pravoslavni ruski križ ima bogato simboliko; zgornja prečka naj bi pomenila tablico, na kateri piše INRI. To je latinska kratica (Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum), ki jo je na Jezusov križ dal pritrditi Poncij Pilat, in v slovenščini pomeni: Jezus Nazareški, kralj judovski. Spodnja poševna prečka pa naj bi simbolizirala tudi križa obeh razbojnikov, ki sta bila križana skupaj z Jezusom. To je dodala ljudska domišljija, v resnici pa so na prvotnih upodobitvah križev tako stilizirali oporo za noge.

Egon Kozina mi je pravil, kako je Petričov Joža izpod Studora leto dni pred svojo smrtjo za 1. november požagal leščevje, ki je preraslo grob in nanj prižgal svečo. Tako je g. Egon izvedel za ta grob, ki ga je kasneje iskal Tomaž Budkovič. V svojih zapiskih je imel tudi imena pokopanih in datum njihove smrti. G. Kozina vsako leto za Vse svete na tem grobu prižge svečo, letos pa jo je prižgal še na predvečer 100. obletnice smrti teh nesrečnikov. Pridružila se ji je še moja lučka, saj me ta grob spominja na našega strica vojaka, ki je pokopan v Belorusiji. Naš ded Jožef si je na ruski fronti v svojo »vojaško« beležnico zapisal dolgo (trinajstkitično) češko pesem z istim naslovom. Ta govori o »zlem« času, ki je mladega očeta odtrgal od doma. Zadnja kitica pa pove, da v ruskem »dolu« stoji lesen križ, pod njim pa v grobu spi »atek«. V tej pesmi je naš ded videl tudi svojo usodo. Imel je srečo, da se je vrnil pod ljubo domačo streho, a v 2. svetovni vojni je tam ostal njegov sin. Večkrat je žalostno pripomnil: »Jest səm srečno pršov damú. Kdo p s pa biv mislov, da bo pa naš Janez ostov tam!«

Mnogi vojaki počivajo v tuji zemlji. Njihov molk je zgovornejši od vseh nesmiselnih bitk tega sveta.

Marija Cvetek

 

00005.

00001.

00002.

00003.

00004.

Foto: Egon Kozina; črno-bela fotografija iz l. 1921 je iz arhiva Tomaža Budkoviča, ki je v svoji knjigi Bohinj 1914 – 1918, med fronto in zaledjem (1999) med drugim pisal tudi o ruskih ujetnikih