V 93. letu, se je 21. oktobra 2015 poslovil dr. France Bučar, prvi predsednik slovenskega parlamenta ter častni član in prijatelj Društva Slovenija Rusija. Bil je eden od podpornikov ustanovitve društva ter spominskih slovesnosti pri Ruski kapelici, kot jih poznamo danes. S svojimi iskrenimi besedami, dobrimi nameni in modrimi mislimi, je razsvetlil marsikakšen pogled na odnos med Slovenijo in Rusijo. V njegov spomin objavljamo zapis, ki ga je prispeval za bilten društva ob 15. obletnici delovanja.

Dragi prijatelj, slava ti!

France Bučar

Novo ravnotežje med državama

Društvo Slovenija – Rusija je nastalo   kot rezultat realne presoje družbenopolitičnih   interesov med državama. Ti interesi se ne odrazijo samo prek formalnih državnih institucij kot kanalov za pretok spoznanj o medsebojnih odnosih. Formalne institucije tudi niso nujno izvor novih spoznanj in novega razumevanja. Državne institucije imajo sicer moč za realizacijo doseženih dognanj, kot je praviloma ne more imeti nobena zasebna institucija. Hkrati pa so omejene na svoje delovno  področje, ki je večinoma  pravno omejeno. Marsikaj včasih ne smejo  vedeti, tudi če vedo.Za marsikaj se ne morejo ali ne smejo  zavzemati, tudi če bi to želele. Zasebno društvo take moči nima, je pa v svojih spoznanjih  neomejeno. Mnoga spoznanja in interesi se rojevajo sprva kot nezaznavne slutnje in domneve, lahko bolj kot nedozorele in nedomišljene sanje, ki pa lahko prek daljšega zorenja postanejo mogočne sile, ki šele za tem preidejo kot politična realnost na področje formalnih institucij, ki imajo moč, da jih jasneje opredelijo in ovrednotijo. Življenje, tudi družbeno, je daleč bolj pestro in razvejano kot tisto,ki ga zaobseže formalizirana politika. Zelo pogosto šele neformalne  zasebne institucije postanejo izvor dejavnosti, ki  v naslednjih fazah postanejo predmet državne politike,  ki bi bila brez njih bistveno omejena v svojih možnostih. Tu gre tudi  za vrsto zlasti kulturnih,znanstvenih, humanitarnih, tudi gospodarskih organizacij, zasebnih ali državnih, ki ustvarjajo most med formalno politiko in širino družbenega življenja. Društvo Slovenija Rusija je lahko neke vrste posrednik in vmesni člen za povezavo,ki je za državne institucije manj primerna ali celo nedostopna. Manjša formalna moč mu na drugi strani ustvarja svobodo,  ki si je država dostikrat ne more privoščiti.

Tako je Društvo že s svojim nastankom po državni osamosvojitvi Slovenije predstavilo neke vrste prelom z določeno obotavljivostjo državnih institucij do ustvarjanja večje odprtosti  in zaupanja med državama. Realiziralo je nekaj, kar je presegalo inventar uradnih »dobrih in prijateljskih odnosov« med državama . Na eni strani osebne stike med vrsto nosilcev pomembnih političnih in gospodarskih položajev pri upravljanju prenovljene ruske federacije, ki so nastali še pred pripravami za sledečo perestrojko, in med nosilci družbenega preporoda pri nas. Že to je samo po sebi je ustvarilo duhovno podlago  za sorodnost pogledov na vrsto vprašanj, s katerimi sta se soočali obe državi, ki sta izšli iz komunizma. Osebno zaupanje  stkano na temelju osebnega izkustva je pomenilo duhovni kapital, ki presega vse,kar je možno doseči  na zgolj uradni ravni medsebojnih odnosov. Na drugi strani je  društvo s svojim nastankom samo po sebi delovalo, vsaj v Sloveniji, zoper določeno nezaupanje, ki je  pri nekaterih uradnih krogih le počasi izginjalo iz predstave o Rusiji kot naslednici nekdanje komunistične SZ, ko so se  pri nas  še vedno spoprijemali z določenimi preostanki realsocialistične miselnosti .Posebej pomembna  pa je okolnost, da se je mimo vseh sprememb  državnih meja, razkroja nekdanjih imperijev in družbenih ureditev po obeh svetovnih vojnah   vzdržal spomin na usodo ruskih vojnih ujetnikov pod Vršičem kot nedotakljiva svetinja  človeške povezanosti obeh narodov v času najtežjih preizkušenj. Simbolizira jo ruska kapelica pod  Vršičem, ki je ostala in postala pojem nove  povezanosti med narodoma, ne glede na spremembe, ki jih prinaša nadaljnji politični razvoj, ki sta mu vsak po svoje izpostavljeni obe državi.

Razvoj se seveda ne more in se ni ustavil na tej začetni stopnji. Obe državi sta krenili po poti, ki jo je po njuni  lastni presoji narekoval njun državni interes. Rusija po poti nanovo vzpostavljajoče se svetovne sile, ki jo je silil v iskanje novih povezav in  novih zavezništev, ki niso vedno sovpadala z interesi Slovenije kot male države. Na drugi strani je Slovenija iskala možnosti preživetja v novih okoliščinah nastajanja nove Evrope in nove polarizacije sveta med vstajajočimi velesilami. Za Slovenijo je v neki meri značilen  protisloven položaj v njeni zunanji politiki. Po svojem zgodovinskem in kulturnem izročilu je  del Zahodne Evrope, njen položaj in možnosti razvoja so ne samo tesno ampak organsko povezani z Zahodom. Nima druge izbire. Hkrati pa je prav iz tega zgodovinskega izročila razvidno, da so vse grožnje njenemu obstoju, pa tudi stalno prisvajanje njenega nacionalnega ozemlja izviralo iz Zahoda, ne iz Vzhoda .In to stanje se nadaljuje do današnjega dne. Tak  geopolitičen položaj ji je kot edino realno možnost narekoval vključitev v Evropsko unijo, in posledično tudi v Nato, istočasno pa oslabil samostojnost v njenem odločanju. EU, vsekakor pa Nato, ne vidita v Ruski federaciji ravnotežja ali celo komplementarnost svoji politiki. Ravnotežje v možnostih političnega odločanja pa je nujno potrebno Sloveniji. Kot mala država nima potrebne moči, da bi uveljavljala svojo voljo  proti stališčem močnejših. Zato je zanjo življenjskega pomena, da si ohrani sposobnost relativno samostojnega odločanja, ki bo v skladu z njenimi dolgoročnimi interesi V realnem svetu to pomeni, da se mora  izogniti položaju, da postane ujetnik politike katerekoli zanjo tuje sile. Zahodnoevropske in atlantske politične povezave so za Slovenijo ne samo priložnost ampak  tudi nujnost, a hkrati  tudi velika omejitev v svobodi. Preživetje brez omejitev sicer nikoli ni možno, popolna odvisnost od drugih pa je isto kot konec lastne identitete. Brez tega bi slovenska državna osamosvojitev prerasla v lastno zanikanje in izgubo smisla. Prav s tega vidika je prijateljstvo in sodelovanje z Rusko federacijo za Slovenijo življenjskega pomena. Lahko je  protiutež, ki nevtralizira njeno geopolitično vezanost izključno na atlantske povezave. Tudi za veliko Rusijo je mala Slovenija v današnjem svetu soodvisnosti lahko pomembna. Društvo Slovenija Rusija  v tej zvezi lahko prevzame veliko vlogo. Ne toliko kot politični dejavnik, čeprav  njegove vloge tudi v tem pogledu ni zanemariti; pač pa zaradi njegovih možnosti, da z neposrednimi in osebnimi stiki seže  neposredno do ruske duše,kamor politika ne more ali pa se ustavi ob birokratskih nesporazumih. Zveni romantično ob realnosti sodobnega sveta? Tudi Evropa vključno  z Rusijo je za bruselskega birokrata zaenkrat utopija, o kateri niti ne razmišlja kot uresničljivi in niti kot zaželeni možnosti. A  brez Rusije Evropa tudi sama dolgoročno ne more preživeti.

Foto: Mladina